petek, 24. julij 2015

M.N. IN DRUGI PROTI SAN MARINU (2015)


V začetku julija je veliki senat Evropskega sodišča za človekove pravice sprejelo zanimivo in aktualno sodbo s področja varstva zasebnosti, in sicer v zadevi M.N. in drugi proti San Marinu (28005/12, http://hudoc.echr.coe.int/eng#{"itemid":["001-155819"]} ). Sodišče je ugotovilo kršitev pravice do varstva zasebnosti osmega člena konvencije v primeru pritožnika M.N..

Pred letom 2009 je Italija sprožila več kazenskih postopkov v zvezi s pranjem denarja, zlorabo položaja pri trgovanju s finančnimi inštrumenti, itd., a ne zoper pritožnike. S temi kaznivimi dejanji naj bi bilo povezano tudi podjetje San Marino Investimenti S.A., katerega delnice naj bi bile uporabljene pri spornih finančnih operacijah. Italijanski državni tožilec je zaprosil San Marino za pomoč pri pridobivanju dokumentacije in pri izvedbi hišnih preiskav pri finančnih inštitucijah v San Marinu. Sodišče v San Marinu je tako odobrilo preiskavo vseh bank, ficuiarjev ter skladov v San Marinu z namenom pridobiti podatke o računih, ki bi jih bilo mogoče povezati s San Marino Investimenti S.A.. V sklopu teh preiskav je bila zasežena tudi bančna dokumentacija pritožnikov, čeprav sami niso bili predmet kazenskega postopka, in pritožniki so po izčrpanih notranjih pravnih sredstvih vložili pritožbo na Evropsko sodišče za človekove pravice zaradi kršitve osmega člena konvencije.

Sodišče je odločilo, da gre v primeru bančnih podatkov za osebne podatke, ki se nanašajo na posameznika, ne glede na to, ali vsebujejo občutljive podatke ali ne in ne glede na to, kdo je lastnik nosilca podatkov. Bančni podatki so zato zaščiteni z osmim členom konvencije oziroma s terminom zasebnost. Relevantna pa je tudi zaščita dopisovanja, saj je zaseg predmetov obsegal tudi pisma in elektronsko pošto (par. 51-55).

Zaseg, kopiranje in branje takih podatkov zato predstavlja poseg v osmih člen konvencije, ki ga je nacionalno pravo omogočalo tudi v razmerju do tretjih oseb, ki niso stranka kazenskega postopka (načelo zakonitosti), ta poseg pa je zasledoval legitimni cilj (prevencija kaznivih dejanj, zaščita pravic drugih in ekonomske blaginje) (par. 74, 75).

Sodišče je odločilo, da poseg ni bil nujen v demokratični družbi, ker ni omogočal učinkovitih procesnih garancij. M.N., ki ni bil obdolžen nobenega kaznivega dejanja, pa tudi ne lastnik bančnih institutov, ni mogel po pravu San Marina kasneje izpodbijati zakonitost preiskave, zasega, kopiranja in kasnejše hrambe informacij iz dokumentacije, ki se je nanašala nanj. Ker ni bil obdolžen kaznivega dejanja, je bil v primerjavi z obdolžencem v precej slabšem procesnem položaju, zato ni bil deležen učinkovite zaščite po nacionalnem pravu. Sodišče je ob tem še posebej poudarilo, da je pomanjkanje pravne zaščite oziroma možnosti za izpodbijanje dejanj še toliko bolj relevantno, ker je bila preiskava izvršena na državni ravni in so bile dejansko preiskane vse finančne inštitucije v San Marinu, torej je bilo oseb, proti katerim je bil izvršen poseg v zasebnost, hkrati pa tudi oseb, ki niso smele po pravu San Marina kasneje izpodbijati to dejanje, mnogo (par. 78-85), pravzaprav več kot obdolžencevv

Izsledke tega primera lahko apliciramo tudi na slovensko zakonodajo. Slovenski Zakon o kazenskem postopku ravno tako omogoča poseg v bančno tajnost tretjih oseb, za katere je mogoče utemeljeno sklepati, da so udeležene v finančnih transakcijah ali poslih osumljenca ali obdolženca, če bi ti podatki utegnili biti dokaz v kazenskem postopku ali če so potrebni zaradi zasega predmetov ali zavarovanja zahtevka za odvzem premoženjske koristi oziroma premoženja v vrednosti premoženjske koristi (156. člen). Te osebe pa nimajo možnosti zahtevati ekskluzije dokazov, pritožbe zoper odredbo preiskovalnega sodnika ali kasnejšo (obsodilno) sodbo, ne morejo tudi vlagati izrednih pravnih sredstev. Lahko pa se seznanijo z vsebino tako pridobljenih podatkov pred njihovim uničenjem, če se kazenski pregon ne sproži (154. člen), ali pa vložijo upravni spor v skladu z zakonom. A po mnenju Evropskega sodišča za človekove pravice tako ali podobno sredstvo praviloma ne šteje za učinkovito pravno sredstvo (par. 81).