Ena od zbirk velikih podatkov je tudi daktiloskopska zbirka, v kateri so – povedano poenostavljeno – zbrani prstni odtisi posameznikov. V zadevi M.K. proti Franciji (LINK) se je Evropsko sodišče za človekove pravice (ESČP) ukvarjalo z vprašanjem hrambe prstnih odtisov oseb, ki so bile sicer osumljene kaznivih dejanj, niso pa bile obsojene.
Dejansko stanje primera je sledeče: pritožnik je bil v letih 2004 in 2005 v dveh kazenskih postopkih zaradi suma, da je povezan s tatvinami knjig. V obeh primerih mu je policija vzela prstne odtise in jih shranila v računalniški zbirki prstnih odtisov. Pritožnik je bil v enem postopku oproščen, drugi pa je bil ustavljen. Leta 2006 je zahteval, da se njegovi prstni odtisi izbrišejo iz baze podatkov. Zahtevi je bilo ugodeno le glede izbrisa prstnih odtisov, ki so mu jih odvzeli v postopku, ki se je zaključil z oprostilno sodbo, medtem ko je bila glede izbrisa pristnih odtisov iz drugega (ustavljenega) postopka neuspešna tudi pritožba zoper zavrnitev tega izbrisa. Pritožnik se je obrnil na ESČP z zatrjevanjem, da hramba njegovih podatkov v računalniški bazi prstnih odtisov krši njegovo pravico do zasebnosti.
ESČP je pritožniku pritrdilo in ugotovilo, da je bil v konkretnem primeru kršen 8. člen Evropske konvencije o človekovih pravicah, saj je hramba pritožnikovih prstnih odtisov nesorazmerno posega v njegovo zasebnost, pri tem pa ni mogoče trditi, da bi bila nujna v demokratični družbi. Sodišče je posebej poudarilo, da Francija s sistemom hrambe pristnih odtisov oseb, ki so bile sicer osumljene kaznivih dejanj, niso pa bile nikoli obsojene, ni zagotovila poštenega ravnovesja med nasprotujočim si javnim interesom na eni in pritožnikovimi zasebnimi interesi na drugi strani.
ESČP je pritožniku pritrdilo in ugotovilo, da je bil v konkretnem primeru kršen 8. člen Evropske konvencije o človekovih pravicah, saj je hramba pritožnikovih prstnih odtisov nesorazmerno posega v njegovo zasebnost, pri tem pa ni mogoče trditi, da bi bila nujna v demokratični družbi. Sodišče je posebej poudarilo, da Francija s sistemom hrambe pristnih odtisov oseb, ki so bile sicer osumljene kaznivih dejanj, niso pa bile nikoli obsojene, ni zagotovila poštenega ravnovesja med nasprotujočim si javnim interesom na eni in pritožnikovimi zasebnimi interesi na drugi strani.
