Evropsko sodišče za človekove pravice se sooča tudi s
primeri množičnih posegov v pravico do zasebnosti in z množičnim nadzorom
komunikacij, ki ni fokusiran zgolj na konkretno osebo, recimo obdolženca, ampak
na potencialno vse osebe znotraj neke države. Posledično je vse več tudi
primerov, ko sodišče odobri status žrtve in obravnava pritožbo določene osebe,
ne da bi bila ta oseba žrtev konkretnega dejanja, ki pomeni poseg v pravico do
zasebnosti, ampak je potencialno lahko žrtev takega ukrepa zaradi svoje
navzočnosti na ozemlju države z veljavno zakonodajo, ki to omogoča.
Tako je sodišče v sodbi Szabo
in Vissy proti Madžarski ugotovilo kršitev osmega člena Konvencije o
varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin (Uradni list RS, št. 33/94,
MP, št. 7/94 – v nadaljevanju EKČP). Odločitev je bila sprejeta v zvezi z
madžarsko zakonodajo o antiterorističnem nadzoru iz 2011. Sodišče se strinja,
da je uporaba najnovejše tehnologije, vključno z masovnim nadzorom komunikacij,
naravna posledica modernih oblik terorizma, toda Madžarska ni sodišča prepričala,
da ima zakonodaja, ki to omogoča, zadosti procesnih varovalk, ki bi preprečile
zlorabe. Obseg ukrepov je namreč tak, da lahko pokrije dejansko vsakogar na
Madžarskem, nova tehnologija pa omogoča državi, da prestreza velike količine
podatkov tudi o osebah, ki so izven dosega konkretne operacije.
Pritožnika sta madžarska državljana, ki sta delala za
nevladno organizacijo, za katero je značilna kritika delovanja države. V 2011
je bila ustanovljena posebna antiteroristična skupina, ki je lahko izvrševala
prikrite hišne preiskave, prikrit nadzor, snemanje, odpiranje pisem in drugih
pošiljk ter nadzor in snemanje vsebine elektronskih komunikacij, vse brez
soglasja vpletenih oseb.
Pritožnika sta najprej vložila ustavno pritožbo, da taka
pooblastila z namenom zagotavljanja nacionalne varnosti kršita njuno pravico do
zasebnosti, a je madžarsko Ustavno sodišče v pretežni meri zavrnilo njuno
ustavno pritožbo.
Ker sta bila neuspešna pred madžarskimi sodišči, sta pred
Evropskim sodiščem za človekove pravice zatrjevala, da sta potencialno lahko
žrtvi neupravičenih in nesorazmerno v zasebnost posegajočih ukrepov na podlagi
madžarske zakonodaje o prikritem nadzoru za doseganje nacionalne varnosti. Še
posebej sta zatrjevala, da je ta zakonodaja zaradi pomanjkanja sodnega nadzora
nagnjena k zlorabi, opustitev sodnega nadzora ali pravnega sredstva pa naj bi
kršila tudi njuno pravico do poštenega postopka po šestem členu EKČP in pravico
do pravnega sredstva po trinajstem členu konvencije.
Evropsko sodišče za človekove pravice je najprej ugotavljalo,
da je že madžarsko Ustavno sodišče pritožnikoma priznalo, da ima zakonodaja
vpliv na njun pravni položaj. Kot člana nevladne organizacije sta bila tarči
teh ukrepov, poleg tega pa ima zakonodaja dejansko vpliv na vse uporabnike
komunikacijskih sistemov in na vse domove. Upoštevajoč ta dejstva je tudi
Evropsko sodišče za človekove pravice presodilo, da imata pritožnika položaj
žrtve po EKČP.
Sodišče je ugotovilo, da je prišlo do posega v pravico do
spoštovanja zasebnosti in družinskega življenja iz 8. člena konvencije z vidika
madžarske zakonske ureditve na splošno. Do takega posega je prišlo zaradi
varstva nacionalne varnosti in preprečevanja kaznivih dejanj, poseg pa ima tudi
zakonsko podlago. Sodišče se je tudi strinjalo, da obstajata vsaj dve
situaciji, za kateri nam je jasno, da se ti posegi lahko izvršijo; nevarni
terorizem in reševanje madžarskih državljanov v nevarnosti v tujini.
Toda sodišče je tudi ugotovilo, da madžarska zakonodaja ne
vsebuje dovolj procesnih varovalk, ki bi bile zadosti natančne, učinkovite in
celostne glede odrejanja, izvršitve in odprave morebitnih posledic teh ukrepov.
Na podlagi madžarske zakonodaje je lahko namreč lahko vsaka
oseba, ki se nahaja na ozemlju države, žrtev prikritega nadzora, saj zakonodaja
ne predpisuje kategorij oseb, zoper katere se ti ukrepi lahko izvajajo. Organi
morajo zgolj predstaviti ministru, katere osebe so relevantne, ne da bi tudi morali
utemeljiti njihovo povezavo z teroristično grožnjo.
Naslednji problem zakonodaje je sodišče videlo v tem, da
antiteroristični skupini ni treba utemeljiti, zakaj je poseg v konkretnem
primeru nujen. Odsotnost take zahteve tudi onemogoča oceno, ali je poseg
potreben v razmerju do konkretne osebe.
Problematično je bilo trajanje ukrepov. Zakonodaja namreč ni
jasna, ali je mogoče ponoviti trajanje ukrepa za 90 dni zgolj enkrat ali je to
ponavljanje mogoče v nedogled.
V oči bode tudi pomanjkanje sodnega nadzora nad odobritvijo
in izvedbo ukrepov. Zakonodaja sicer zahteva, da varnostne službe, ko zaprošajo
za odobritev ukrepa, predstavijo nujnost ukrepa, ampak ta postopek ne omogoča
presoje tega pogoja. Nadzor ministra za pravosodje po mnenju Evropskega sodišča
za človekove pravice ne zadošča. Zahteva se zunanja, po možnosti sodna
kontrola, ki v največji meri omogoča neodvisnost, nepristranskosti odločanja in
primernost postopka.
