Posnetek predavanja Jureta Leskovca na kolokviju Pravo v dobi velikega podatkovja

Več podatkov o kolokviju: Inštitut za kriminologijo: Pravo v dobi velikega podatkovja: Ali lahko računalnik sodi bolje kot sodnik?

kolokvij

PRAVO V DOBI VELIKEGA PODATKOVJA:

Ali lahko računalnik sodi bolje kot sodnik?

31.avgust 2015 ob 12. uri

Pravna fakulteta Univerze v Ljubljani

(Zlata predavalnica)

Plenarno predavanje:

doc. dr. Jure Leskovec, Univerza Stanford (ZDA)

Več tu.

Postdoc o negotovostih velikega podatkovja, Univerza v Kopenhagnu

Big data archives offer themselves as reassuring, neutral and innovative systems for the oversight of today’s information deluge. Yet recent information scandals suggest that big data entail not only big possibilities, but also a considerable range of uncertainties. 
Več na strani univerze.

Algoritem, ki napove sodbo sodišča

Tule je povezava na članek Algoritem, ki napove sodbo sodišča, ki govori o zgodovini moralne statistike in nekaterih sodobnih aplikacijah velikih podatkov na medicino in pravo. Odlomek iz članka:

Vplivni ameriški pravni teoretik Richard Posner je nekoč, ko je bil še mlajši sodnik, obravnaval spor glede patenta za avtomatsko izbiranje televizijskih kanalov na osnovi gledalčevih preferenc. Izbor kanalov naj bi potekal na podoben način, kot nam denimo Amazon priporoča nove knjige ali Netflix zanimive filme. Algoritmi na osnovi naših preteklih ogledov, iskanj in nakupov presodijo, za katera dela obstaja velika verjetnost, da nam bodo všeč, in nam jih priporočijo. Posner je ob spremljanju argumentov med sojenjem pomislil, da bi lahko na podoben način, z avtomatsko analizo vsega, kar je posamezni sodnik kdajkoli napisal in izrekel, z veliko verjetnostjo napovedovali tudi, kako bo sodnik odločil v primeru, ki ga trenutno obravnava.
Nekaj podobnega so dejansko preizkusili v študiji The Supreme Court Forecasting Project leta 2004, ko je algoritmu uspelo pravilno napovedati kar 75 odstotkov razsodb ameriškega vrhovnega sodišča, medtem ko je ekspertni skupini pravnikov, ki je prav tako poskušala napovedati odločitve v istem časovnem obdobju, to uspelo le v 59 odstotkih primerov. Grenko spoznanje ob tej študiji je bilo, da so tudi najbolj ugledni in učeni sodniki pri odločanju močno podvrženi svojim ideološkim preferencam ali predsodkom. Čeprav naj v idealnem svetu podatek, ali je sodnik v preteklosti volil republikance ali demokrate, ne bi smel predvideti njegovega sojenja, je bila prav ločnica med konservativnim in liberalnim svetovnim nazorom pomemben parameter, ki ga je uporabljal algoritem (Več: Algoritem, ki napove sodbo sodišča)

M.N. IN DRUGI PROTI SAN MARINU (2015)

V začetku julija je veliki senat Evropskega sodišča za človekove pravice sprejelo zanimivo in aktualno sodbo s področja varstva zasebnosti, in sicer v zadevi M.N. in drugi proti San Marinu (28005/12, http://hudoc.echr.coe.int/eng#{"itemid":["001-155819"]} ). Sodišče je ugotovilo kršitev pravice do varstva zasebnosti osmega člena konvencije v primeru pritožnika M.N..

Pred letom 2009 je Italija sprožila več kazenskih postopkov v zvezi s pranjem denarja, zlorabo položaja pri trgovanju s finančnimi inštrumenti, itd., a ne zoper pritožnike. S temi kaznivimi dejanji naj bi bilo povezano tudi podjetje San Marino Investimenti S.A., katerega delnice naj bi bile uporabljene pri spornih finančnih operacijah. Italijanski državni tožilec je zaprosil San Marino za pomoč pri pridobivanju dokumentacije in pri izvedbi hišnih preiskav pri finančnih inštitucijah v San Marinu. Sodišče v San Marinu je tako odobrilo preiskavo vseh bank, ficuiarjev ter skladov v San Marinu z namenom pridobiti podatke o računih, ki bi jih bilo mogoče povezati s San Marino Investimenti S.A.. V sklopu teh preiskav je bila zasežena tudi bančna dokumentacija pritožnikov, čeprav sami niso bili predmet kazenskega postopka, in pritožniki so po izčrpanih notranjih pravnih sredstvih vložili pritožbo na Evropsko sodišče za človekove pravice zaradi kršitve osmega člena konvencije.

Sodišče je odločilo, da gre v primeru bančnih podatkov za osebne podatke, ki se nanašajo na posameznika, ne glede na to, ali vsebujejo občutljive podatke ali ne in ne glede na to, kdo je lastnik nosilca podatkov. Bančni podatki so zato zaščiteni z osmim členom konvencije oziroma s terminom zasebnost. Relevantna pa je tudi zaščita dopisovanja, saj je zaseg predmetov obsegal tudi pisma in elektronsko pošto (par. 51-55).

Zaseg, kopiranje in branje takih podatkov zato predstavlja poseg v osmih člen konvencije, ki ga je nacionalno pravo omogočalo tudi v razmerju do tretjih oseb, ki niso stranka kazenskega postopka (načelo zakonitosti), ta poseg pa je zasledoval legitimni cilj (prevencija kaznivih dejanj, zaščita pravic drugih in ekonomske blaginje) (par. 74, 75).

Sodišče je odločilo, da poseg ni bil nujen v demokratični družbi, ker ni omogočal učinkovitih procesnih garancij. M.N., ki ni bil obdolžen nobenega kaznivega dejanja, pa tudi ne lastnik bančnih institutov, ni mogel po pravu San Marina kasneje izpodbijati zakonitost preiskave, zasega, kopiranja in kasnejše hrambe informacij iz dokumentacije, ki se je nanašala nanj. Ker ni bil obdolžen kaznivega dejanja, je bil v primerjavi z obdolžencem v precej slabšem procesnem položaju, zato ni bil deležen učinkovite zaščite po nacionalnem pravu. Sodišče je ob tem še posebej poudarilo, da je pomanjkanje pravne zaščite oziroma možnosti za izpodbijanje dejanj še toliko bolj relevantno, ker je bila preiskava izvršena na državni ravni in so bile dejansko preiskane vse finančne inštitucije v San Marinu, torej je bilo oseb, proti katerim je bil izvršen poseg v zasebnost, hkrati pa tudi oseb, ki niso smele po pravu San Marina kasneje izpodbijati to dejanje, mnogo (par. 78-85), pravzaprav več kot obdolžencevv

Izsledke tega primera lahko apliciramo tudi na slovensko zakonodajo. Slovenski Zakon o kazenskem postopku ravno tako omogoča poseg v bančno tajnost tretjih oseb, za katere je mogoče utemeljeno sklepati, da so udeležene v finančnih transakcijah ali poslih osumljenca ali obdolženca, če bi ti podatki utegnili biti dokaz v kazenskem postopku ali če so potrebni zaradi zasega predmetov ali zavarovanja zahtevka za odvzem premoženjske koristi oziroma premoženja v vrednosti premoženjske koristi (156. člen). Te osebe pa nimajo možnosti zahtevati ekskluzije dokazov, pritožbe zoper odredbo preiskovalnega sodnika ali kasnejšo (obsodilno) sodbo, ne morejo tudi vlagati izrednih pravnih sredstev. Lahko pa se seznanijo z vsebino tako pridobljenih podatkov pred njihovim uničenjem, če se kazenski pregon ne sproži (154. člen), ali pa vložijo upravni spor v skladu z zakonom. A po mnenju Evropskega sodišča za človekove pravice tako ali podobno sredstvo praviloma ne šteje za učinkovito pravno sredstvo (par. 81).

Veliko podatkovje v znanosti

Štiri zgodbe o tem, kako veliko podatkovje spreminja znanstveno-raziskovalno delo, piše Guardian.

Različni pogledi na »veliko DNK podatkovje«

Znano je, da je Ustavno sodišče Republike Slovenije v začetku leta 2014 kot neskladno z Ustavo razglasilo prvo alinejo prvega odstavka 63. člena Zakona o policiji, ki je omogočala, da so se lahko profili odvzetih vzorcev DNK oseb, ki so bile osumljene, niso pa bile pravnomočno obsojene za očitano kaznivo dejanje, hranili vse do zastaranja kazenskega pregona, in sicer za namen odkrivanja storilca kaznivega dejanja oziroma zaradi ugotavljanja njegove istovetnosti (odločba US RS je dostopna TUKAJ). Ameriško Vrhovno sodišče pa je malce pred tem (sredi leta 2013) v zadevi Maryland v. King odločilo drugače oziroma smiselno potrdilo, da Zakon o zbiranju DNK zvezne države Maryland ni ustavno sporen.

Policija ameriške zvezne države Maryland je leta 2009 pridržala Alonza J. Kinga zaradi naklepnega ogrožanja varnosti druge osebe. Kasneje je bila obtožba za kaznivo dejanje umaknjena, King pa je bil kaznovan le za prekršek. Ob aretaciji je policija skladno z Zakonom o zbiranju DNK vzela vzorec Kingove njegove sline zaradi analize DNK. Ko je bila njegova DNK vnesena v bazo  podatkov, se je pokazalo ujemanje z vzorcem DNK storilca do takrat še nerazrešenega posilstva iz leta 2003. Posledično je bil King obtožen in na prvi stopnji tudi obsojen za kaznivo dejanje posilstva, ki ga je izvršil v letu 2003. Pritožbeno sodišče je nato sodbo odpravilo, saj je ocenilo, da je bil odvzem sline zaradi pridobitve DNK v konkretnem primeru nerazumna in posledično neustavna preiskava, ker je bilo Kingovo pričakovanje zasebnosti večje od interesa zvezne države Maryland, da uporabi njegov DNK profil za identifikacijo.  O zadevi je dokončno odločilo Vrhovno sodišče ZDA, ki je s tesno večino petih vrhovnih sodnikov zavzelo stališče,  da sta - kadar policija na podlagi utemeljenega suma storitve hudega kaznivega dejanja pridrži posameznika in ga privede na policijsko postajo -  odvzem in analiza sline zaradi pridobitve osumljenčevega DNK, podobno kot odvzem prstnih odtisov in fotografiranje legitimna policijska postopka, ki sta razumna z vidika IV. amandmaja k ustavi ZDA, baze DNK profilov pa služijo legitimnemu interesu države, da na varen in točen način procesira in identificira [pridržane] osebe. 

Celotna odločitev Vrhovnega sodišča ZDA skupaj z ločenimi mnenji je dostopna TUKAJ, na tem LINKU pa se nahaja članek Davida H. Kaya z izčrpno analizo sodbe.