Pred
kratkim je veliki senat Evropskega sodišča za človekove pravice soglasno
sprejel odločitev, da je prišlo do kršitve pravice do zasebnosti in družinskega
življenja iz 8. člena konvencije v primeru Zakharov proti Rusiji.
Sodišče
se je v tem primeru ukvarjalo s prestrezanjem komunikacij med mobilnimi
telefoni v Rusiji. Pritožnik je bil urednik založniškega podjetja. Na sodišče
je vložil pritožbo zaradi ruske zakonodaje, ki od mobilnih operaterjev zahteva,
da morajo omogočiti pravosodnim organom, da le-ti izvajajo operativne
aktivnosti, ki omogočajo blanketno prestrezanje komunikacij brez zadostnih
zakonskih varovalk.
Čeprav
pritožnik ni mogel dokazati, da je bil žrtev konkretnega ukrepa, mu je sodišče
priznalo status žrtve. Zaradi pomanjkanja pravnih sredstev v nacionalnem
sistemu, prikrite narave prikritih teh ukrepov in zato, ker so ti ukrepi
prizadeli vse uporabnike mobilnih komunikacij, se je sodišče odločilo, da ne bo
presojalo relevantne ruske zakonodaje zgolj z vidika konkretnega nadzora,
kateremu je bil podrejen pritožnik, ampak z abstraktnega vidika. Poleg pritožniku
ni treba niti dokazati, da je obstajalo tveganje, da bi bila njegova
komunikacija nadzorovana.
Ker
nacionalna zakonodaja ne omogoča učinkovitega pravnega sredstva osebi, ki sumi,
da se zoper njo izvaja prikrito prestrezanje komunikacij, sam obstoj
zakonodaje, ki tak poseg omogoča, predstavlja poseg v pravico do zasebnosti po
osmem členu konvencije. Tak poseg sicer lahko zasleduje legitimni cilj zaščite
nacionalne in javne varnosti, preprečevanja kriminalitete in zaščite ekonomske
blaginje države, toda glede na to, da tak sistem prikritega nadzora z namenom
zaščite nacionalne varnosti lahko spodkoplje ali celo uniči demokracijo, se je
sodišče moralo prepričati, da v ruski zakonodaji obstajajo primerne in
učinkovite varovalke zoper zlorabo tega sistema.
Prav v
zvezi s tem pa je sodišče pomenljivo zaključilo, da ruska zakonodaja o
prestrezanju komunikacij ne zagotavlja primernih in učinkovitih garancij zoper
arbitrarnost in zoper tveganje zlorab, ki je inherentno vsakemu sistemu
prikritega nadzora in ki je še posebej visoko v sistemih, kakršen je v Rusiji,
kjer imajo obveščevalne službe in policija s tehničnimi sredstvi neposreden
dostop do vseh mobilnih telekomunikacij.
Še
posebej pa je sodišče izpostavilo naslednje pomanjkljivosti ruske ureditve;
okoliščine, v katerih je v Rusiji mogoče odrediti prikrit nadzor, trajanje
takih ukrepov, okoliščine, v katerih jih je treba prenehati izvajati, postopek
odreditve prestrezanja komunikacij, kot tudi shranjevanje in uničevanje
pridobljenih podatkov ter nadzor nad prestrezanjem komunikacij.
Učinkovitost
pravnih sredstev za izpodbijanje prestrezanja komunikacij je še posebej
zmanjšana zato, ker so na voljo zgolj osebam, ki lahko dokažejo, da so bile
žrtve prestrezanja komunikacij, tak dokaz pa je probatio diabolica, glede na odsotnost kakršnega koli sistema
obveščanja o izvajanju ukrepov ali možnosti dostopanja do podatkov o
prestrezanju komunikacij.
Ni komentarjev:
Objavite komentar