SODBA EVROPSKEGA SODIŠČA ZA ČLOVEKOVE PRAVICE ZAKHAROV PROTI RUSIJI, 47143/06

Pred kratkim je veliki senat Evropskega sodišča za človekove pravice soglasno sprejel odločitev, da je prišlo do kršitve pravice do zasebnosti in družinskega življenja iz 8. člena konvencije v primeru Zakharov proti Rusiji.

Sodišče se je v tem primeru ukvarjalo s prestrezanjem komunikacij med mobilnimi telefoni v Rusiji. Pritožnik je bil urednik založniškega podjetja. Na sodišče je vložil pritožbo zaradi ruske zakonodaje, ki od mobilnih operaterjev zahteva, da morajo omogočiti pravosodnim organom, da le-ti izvajajo operativne aktivnosti, ki omogočajo blanketno prestrezanje komunikacij brez zadostnih zakonskih varovalk.

Čeprav pritožnik ni mogel dokazati, da je bil žrtev konkretnega ukrepa, mu je sodišče priznalo status žrtve. Zaradi pomanjkanja pravnih sredstev v nacionalnem sistemu, prikrite narave prikritih teh ukrepov in zato, ker so ti ukrepi prizadeli vse uporabnike mobilnih komunikacij, se je sodišče odločilo, da ne bo presojalo relevantne ruske zakonodaje zgolj z vidika konkretnega nadzora, kateremu je bil podrejen pritožnik, ampak z abstraktnega vidika. Poleg pritožniku ni treba niti dokazati, da je obstajalo tveganje, da bi bila njegova komunikacija nadzorovana.

Ker nacionalna zakonodaja ne omogoča učinkovitega pravnega sredstva osebi, ki sumi, da se zoper njo izvaja prikrito prestrezanje komunikacij, sam obstoj zakonodaje, ki tak poseg omogoča, predstavlja poseg v pravico do zasebnosti po osmem členu konvencije. Tak poseg sicer lahko zasleduje legitimni cilj zaščite nacionalne in javne varnosti, preprečevanja kriminalitete in zaščite ekonomske blaginje države, toda glede na to, da tak sistem prikritega nadzora z namenom zaščite nacionalne varnosti lahko spodkoplje ali celo uniči demokracijo, se je sodišče moralo prepričati, da v ruski zakonodaji obstajajo primerne in učinkovite varovalke zoper zlorabo tega sistema.

Prav v zvezi s tem pa je sodišče pomenljivo zaključilo, da ruska zakonodaja o prestrezanju komunikacij ne zagotavlja primernih in učinkovitih garancij zoper arbitrarnost in zoper tveganje zlorab, ki je inherentno vsakemu sistemu prikritega nadzora in ki je še posebej visoko v sistemih, kakršen je v Rusiji, kjer imajo obveščevalne službe in policija s tehničnimi sredstvi neposreden dostop do vseh mobilnih telekomunikacij.

Še posebej pa je sodišče izpostavilo naslednje pomanjkljivosti ruske ureditve; okoliščine, v katerih je v Rusiji mogoče odrediti prikrit nadzor, trajanje takih ukrepov, okoliščine, v katerih jih je treba prenehati izvajati, postopek odreditve prestrezanja komunikacij, kot tudi shranjevanje in uničevanje pridobljenih podatkov ter nadzor nad prestrezanjem komunikacij.

Učinkovitost pravnih sredstev za izpodbijanje prestrezanja komunikacij je še posebej zmanjšana zato, ker so na voljo zgolj osebam, ki lahko dokažejo, da so bile žrtve prestrezanja komunikacij, tak dokaz pa je probatio diabolica, glede na odsotnost kakršnega koli sistema obveščanja o izvajanju ukrepov ali možnosti dostopanja do podatkov o prestrezanju komunikacij.