SODBA EVROPSKEGA SODIŠČA ZA ČLOVEKOVE PRAVICE ZAKHAROV PROTI RUSIJI, 47143/06

Pred kratkim je veliki senat Evropskega sodišča za človekove pravice soglasno sprejel odločitev, da je prišlo do kršitve pravice do zasebnosti in družinskega življenja iz 8. člena konvencije v primeru Zakharov proti Rusiji.

Sodišče se je v tem primeru ukvarjalo s prestrezanjem komunikacij med mobilnimi telefoni v Rusiji. Pritožnik je bil urednik založniškega podjetja. Na sodišče je vložil pritožbo zaradi ruske zakonodaje, ki od mobilnih operaterjev zahteva, da morajo omogočiti pravosodnim organom, da le-ti izvajajo operativne aktivnosti, ki omogočajo blanketno prestrezanje komunikacij brez zadostnih zakonskih varovalk.

Čeprav pritožnik ni mogel dokazati, da je bil žrtev konkretnega ukrepa, mu je sodišče priznalo status žrtve. Zaradi pomanjkanja pravnih sredstev v nacionalnem sistemu, prikrite narave prikritih teh ukrepov in zato, ker so ti ukrepi prizadeli vse uporabnike mobilnih komunikacij, se je sodišče odločilo, da ne bo presojalo relevantne ruske zakonodaje zgolj z vidika konkretnega nadzora, kateremu je bil podrejen pritožnik, ampak z abstraktnega vidika. Poleg pritožniku ni treba niti dokazati, da je obstajalo tveganje, da bi bila njegova komunikacija nadzorovana.

Ker nacionalna zakonodaja ne omogoča učinkovitega pravnega sredstva osebi, ki sumi, da se zoper njo izvaja prikrito prestrezanje komunikacij, sam obstoj zakonodaje, ki tak poseg omogoča, predstavlja poseg v pravico do zasebnosti po osmem členu konvencije. Tak poseg sicer lahko zasleduje legitimni cilj zaščite nacionalne in javne varnosti, preprečevanja kriminalitete in zaščite ekonomske blaginje države, toda glede na to, da tak sistem prikritega nadzora z namenom zaščite nacionalne varnosti lahko spodkoplje ali celo uniči demokracijo, se je sodišče moralo prepričati, da v ruski zakonodaji obstajajo primerne in učinkovite varovalke zoper zlorabo tega sistema.

Prav v zvezi s tem pa je sodišče pomenljivo zaključilo, da ruska zakonodaja o prestrezanju komunikacij ne zagotavlja primernih in učinkovitih garancij zoper arbitrarnost in zoper tveganje zlorab, ki je inherentno vsakemu sistemu prikritega nadzora in ki je še posebej visoko v sistemih, kakršen je v Rusiji, kjer imajo obveščevalne službe in policija s tehničnimi sredstvi neposreden dostop do vseh mobilnih telekomunikacij.

Še posebej pa je sodišče izpostavilo naslednje pomanjkljivosti ruske ureditve; okoliščine, v katerih je v Rusiji mogoče odrediti prikrit nadzor, trajanje takih ukrepov, okoliščine, v katerih jih je treba prenehati izvajati, postopek odreditve prestrezanja komunikacij, kot tudi shranjevanje in uničevanje pridobljenih podatkov ter nadzor nad prestrezanjem komunikacij.

Učinkovitost pravnih sredstev za izpodbijanje prestrezanja komunikacij je še posebej zmanjšana zato, ker so na voljo zgolj osebam, ki lahko dokažejo, da so bile žrtve prestrezanja komunikacij, tak dokaz pa je probatio diabolica, glede na odsotnost kakršnega koli sistema obveščanja o izvajanju ukrepov ali možnosti dostopanja do podatkov o prestrezanju komunikacij.

Temačni del interneta (the darknet)

Sredi devetdesetih let 20. stoletja se je majhna raziskovalna skupina mornariškega laboratorija pod vodstvom matematika Paula Syversona lotila novega ambicioznega raziskovalnega projekta. Razviti so želeli tehnologijo, ki bi ljudem omogočala, da bi postali nevidni. Vendar ne na način, da jih ne bi bilo mogoče opaziti v resničnem svetu, temveč da bi bili nevidni oziroma bolje rečeno anonimni v navidezni realnosti interneta. Vojska, obveščevalne službe in diplomati so želeli, da raziskovalci iznajdejo tehniko, ki bi jim omogočala, da bi lahko od koderkoli na svetu po internetu pošiljali in sprejemali informacije, ne da bi pri tem razkrili svojo pravo identiteto.

Običajni uporabniki interneta imamo pogosto napačen vtis, da se anonimno in nevidno sprehajamo po spletnih straneh, prenašamo datoteke in pišemo komentarje po forumih. V resnici dobi vsakdo, ki se poveže v internet, svojo identifikacijsko številko (IP-naslov), ki ga ves čas spremlja. Tudi če z lažnim imenom objavljamo protivladne komentarje, nas bodo organi pregona v državi, ki ne pozna svobode govora, brez težav našli preko našega IP-naslova.

Raziskovalce je zato zanimalo, kako bi omogočili anonimnost uporabnikom interneta, če morajo ti obvezno uporabljati IP-naslove, saj brez njih internet ne deluje. Domislili so se, da bi visoko stopnjo anonimnosti lahko dosegli s pomočjo mreže računalnikov, med katerimi bi potovali podatki, preden bi dosegli želeni cilj. Metodo si najlažje predstavljamo s preprosto prispodobo. Namesto da bi si žogo dve osebi izmenjevali z neposrednimi podajami, ki jih lahko vsi vidijo, prva oseba na žogo napiše ime osebe, ki bi ji žogo rada podala, nato pa jo vrže v množico, ki si žogo nekaj časa podaja v naključnem zaporedju. Po določenem številu takšnih naključnih izmenjav žoga iz množice odleti k osebi, ki ji je namenjena.

Pošiljatelj in naslovnik bi si lahko tako preko interneta izmenjala informacije, ne da bi mogli opazovalci dogajanja ugotoviti, kdo dejansko medsebojno komunicira. Zakodirani paket z informacijo bi potoval po mreži in izstopil na povsem naključnem mestu, tako da iz zadnje »podaje« ne bi mogli sklepati, kdo je dejansko informacijo poslal na pot.

Metodo so poimenovali the onion routing ali s kratico tor. Ker pa so potrebovali veliko mrežo neodvisnih računalnikov, med katerimi bi si podajali pakete, da bi se sled naposled izgubila, projekta niso mogli zadržati v tajnosti, ampak so ga leta 2004 odprli za javnost. Da bi sistem sploh lahko deloval tudi za vohune in diplomate, so morali vanj vključiti čim več uporabnikov, ki so služili za vmesnike pri naključnih »podajah«. Danes lahko omrežje tor uporabljamo preprosto tako, da si preko spletne strani www.torproject.org prenesemo brskalnik tor, ki je na voljo za računalnike, tablice in pametne telefone. Ko se zažene, se poveže v omrežje tor in nam omogoča, da po internetu brskamo anonimno.

Omrežje tor ne omogoča anonimnosti le uporabnikom interneta, temveč tudi spletnim stranem. Enako kot ljudje, ki brskajo po internetu, imajo svoje IP-naslove, preko katerih jih lahko identificiramo, tudi spletni strežniki. Podobno kot se lahko z omrežjem tor v anonimnost skrijejo uporabniki interneta, se lahko skrijejo tudi ustvarjalci spletnih strani. S pomočjo brskalnika tor lahko obiskujemo tudi spletne strani s končnico .onion, identiteta avtorjev katerih ni nujno znana. To so lahko povsem običajne spletne strani, kot je denimo spletna stran facebook.onion, ki omogoča alternativni dostop do facebooka, lahko pa so njihovi avtorji kriminalne združbe, ki se želijo preko anonimnosti skriti pred kazenskim pregonom.

Najbolj slavno spletno stran na temačnem delu interneta (the darknet), kot pravijo spletnim stranem, ki jih z iskalniki, kot je denimo google, ne moremo najti, je leta 2011 postavil neznanec z vzdevkom Altoid. Prišel je na idejo, da bi vzpostavil spletno tržnico za preprodajo blaga, s katerim trgovanje ni dovoljeno. Na prvi pogled je šlo za dokaj običajno spletno trgovino, kjer si lahko prebral recenzije in ocene posameznega izdelka in se odločil za nakup, plačal z valuto bitcoin, paket z naročenim blagom pa dobil čez nekaj dni po pošti. Vendar se preko te spletne strani ni trgovalo z običajnimi izdelki, ampak s prepovedanimi drogami in orožjem, menda pa si lahko najel celo morilca.

Altoid je vzpostavil anonimno tržnico, poimenovano silk road, in pobiral odstotke od vsake kupčije, ki so jo denimo dobavitelji drog sklenili s svojimi strankami. Posel je cvetel, dokler niso kljub pazljivosti avtorja ilegalne spletne trgovine v začetku oktobra 2013 aretirali agenti FBI v javni knjižnici v San Franciscu. S trikom jim ga je uspelo prijeti celo s prižganim prenosnim računalnikom, kar je olajšalo dokazni postopek na sodišču. Leta 1984 rojeni Ross Ulbricht, kot je bilo avtorju spletne strani silk road dejansko ime, je bil februarja 2015 obsojen na dosmrtno ječo brez možnosti, da kadarkoli zaprosi za predčasni izpust iz zapora. Vendar se je na temačnem internetu že kmalu po razkrinkanju in aretaciji avtorja prve verzije pojavila nova različica spletne prodajalne drog.

Več: Rojstvo temačnega interneta

Snowden nas pouči, kako ohraniti zasebnost na internetu

Nekaj navodil za običajne uporabnike interneta:

• The first step that anyone could take is to encrypt their phone calls and their text messages. You can do that through the smartphone app Signal, by Open Whisper Systems. It’s free, and you can just download it immediately. And anybody you’re talking to now, their communications, if it’s intercepted, can’t be read by adversaries. [Signal is available for iOS and Android, and, unlike a lot of security tools, is very easy to use.]
• You should encrypt your hard disk, so that if your computer is stolen the information isn’t obtainable to an adversary — pictures, where you live, where you work, where your kids are, where you go to school. [I’ve written a guide to encrypting your disk on Windows, Mac, and Linux.]
• Use a password manager. One of the main things that gets people’s private information exposed, not necessarily to the most powerful adversaries, but to the most common ones, are data dumps. Your credentials may be revealed because some service you stopped using in 2007 gets hacked, and your password that you were using for that one site also works for your Gmail account. A password manager allows you to create unique passwords for every site that are unbreakable, but you don’t have the burden of memorizing them. [The password manager KeePassX is free, open source, cross-platform, and never stores anything in the cloud.]
• The other thing there is two-factor authentication. The value of this is if someone does steal your password, or it’s left or exposed somewhere … [two-factor authentication] allows the provider to send you a secondary means of authentication — a text message or something like that. [If you enable two-factor authentication, an attacker needs both your password as the first factor and a physical device, like your phone, as your second factor, to login to your account. Gmail, Facebook, Twitter, Dropbox, GitHub, Battle.net, and tons of other services all support two-factor authentication.] ...
• I think Tor is the most important privacy-enhancing technology project being used today. I use Tor personally all the time. We know it works from at least one anecdotal case that’s fairly familiar to most people at this point. That’s not to say that Tor is bulletproof. What Tor does is it provides a measure of security and allows you to disassociate your physical location. …
But the basic idea, the concept of Tor that is so valuable, is that it’s run by volunteers. Anyone can create a new node on the network, whether it’s an entry node, a middle router, or an exit point, on the basis of their willingness to accept some risk. The voluntary nature of this network means that it is survivable, it’s resistant, it’s flexible.
[Tor Browser is a great way to selectively use Tor to look something up and not leave a trace that you did it. It can also help bypass censorship when you’re on a network where certain sites are blocked. If you want to get more involved, you can volunteer to run your own Tor node, as I do, and support the diversity of the Tor network.]

Vir: Edward Snowden Explains How To Reclaim Your Privacy

Why Machines Discriminate—and How to Fix Them

"Številke govorijo same zase", gre pregovorna modrost. Vendar raziskovalka Crawford opoozarja: "...big data sets can perpetuate the same biases present in our culture". Po drugi strani pa pregovorni "algoritmi delajo, kar jim ukažemo", tudi ne drži povsem: "the decisions that machine-learning algorithms spit out are a lot more complicated and opaque than people think..., which makes tracking down an offending line of code a near impossibility." Predavanje dostopno.

Ste pripravljeni na »big data«?

Na letošnjem Statističnem dnevu bodo o potencialu masivnih podatkov razpravljali priznani tuji in domači strokovnjaki.

10. november 2015 na Brdu pri Kranju

Udeležba je brezplačna.

Več tu.

Malo in veliko podatkovje

Pojem malo podatkovje (little data) se uporablja za opis podatkov, ki jih o posamezniku zbirajo razni senzorji v okolici, na telesu ali v njegovem pametnem telefonu. Ključno za to označbo je, da se podatki navezujejo na enega samega konkretnega človeka. To so lahko na primer lokacijski podatki s telefona ali navigacijske naprave za več let nazaj, podatki senzorja srčnega utripa, ki ga uporabljamo med tekom, ali pa zgolj informacije, kdaj smo vstali in kdaj gremo spat, kar lahko naš telefon tudi dokaj učinkovito in vestno beleži. Seveda je takšnih informacij vsako leto več, saj količina najrazličnejših senzorjev, ki jih vsakodnevno uporabimo, hitro raste.

Pojem malo podatkovje se od pojma veliko podatkovje (big data) razlikuje po tem, da se prvi nanaša na konkretnega posameznika, medtem ko drugi označuje podatke, ki so zbrani na osnovi opazovanja velike množice ljudi. Obema pa je skupna želja, da bi na osnovi velike količine meritev prišli do informacij o delovanju ljudi, ki niso očitne in se jih praviloma sploh ne zavedamo.

Razliko med velikim in malim podatkovjem lahko opredelimo tudi preko tega, kaj želimo z njimi doseči. Malo podatkovje služi predvsem posameznikom pri doseganju osebnih ciljev, medtem ko veliko podatkovje omogoča velikim organizacijam v obliki korporacij in držav, da uresničujejo svoje specifično poslanstvo, ki ni nujno v soglasju z interesi posameznikov.

Več o tej temi:
Industrija sreče - Kvarkadabra
Industrija sreče: Kmalu bomo vedeli, kako človeka narediti srečnega | Dnevnik

Sérvulo & Associados - Sociedade de Advogados, RL proti Portugalski

Evropsko sodišče za človekove pravice je v začetku septembra sprejelo zanimivo odločitev Sérvulo & Associados - Sociedade de Advogados, RL proti Portugalski. Pritožnika je predstavljala odvetniška pisarna in v njej zaposleni odvetniki. Na Portugalskem je bila namreč sprožena kazenska preiskava zaradi suma korupcije in pranja denarja v zvezi s portugalskim nakupom dveh podmornic od Nemčije zoper sedem portugalskih in nemških državljanov, vključno zoper odvetnika, ki je delal v imenu pritožnika. Izdana je bila sodna odredba za preiskavo prostorov omenjene odvetniške pisarne in za zaseg relevantnih predmetov. Preiskovalni sodnik je odobril tudi zaseg elektronskih podatkov na podlagi 35 ključnih besed, kot sta na primer finančni prispevek, financiranje. Že pred izvedbo hišne preiskave se je pritožnik pritožil, da so izbrane ključne besede preveč splošne, da jih pisarna pogosto uporablja in bi zato njihova uporaba vodila k nesorazmernemu zasegu dokumentov, ki so nerelevantni za preiskavo in pokriti s poklicno skrivnostjo. Preiskovalni sodnik je odobril pritožbi in odredil zapečatenje zaseženih predmetov. Pritožbeno sodišče je zavrnilo pritožbo, preiskovalni sodnik je zaukazal uničenje 850 dokumentov z osebni podatki ali poklicno skrivnostjo, preiskava pa je bila ustavljena.

Sodišče je pritožbo obravnavalo z vidika osmega člena konvencije in ugotovilo, da portugalski Zakon o kazenskem postopku ter Statut odvetniške zbornice zagotavljata postopkovne varovalke glede hišne preiskave in zasega predmetov v odvetniških pisarnah in da so bile vse te varovalke spoštovane v konkretnem primeru. Vsi pritožniki so bili prisotni med hišno preiskavo, vključno s predstavnikom Odvetniške zbornice. Preiskovalni sodnik je tudi nadzoroval dejanja ter tako deloval v vlogi sodnika garanta pred, med in po dejanju. Predvsem pa je Evropsko sodišče za človekove pravice izpostavilo garantno vlogo sodišč v tem primeru. Preiskovalni sodnik je tisti, ki je odločil, kateri dokument je relevanten za preiskavo in kateri ne, in je posledično zahteval uničenje 850 dokumentov, ki so bili zaščiteni kot osebni podatki, poklicna skrivnost ali pa so bili očitno nerelevantni za primer. Evropsko sodišče je še odločilo, da država ni dolžna vračati kopij podatkov, le originale, kar pa je že storila. Na podlagi spoštovanja v zakonu predpisanih varovalk, ki so tudi v konkretnem primeru preprečile zlorabe in arbitrarnost, je zato ugotovilo, da poseg v zasebnost iz osmega člena konvencije ni bil nesorazmeren in da osmi člen posledično ni bil kršen.

Odločitev je relevantna tudi za slovensko ureditev, saj je trenutno pred Ustavnim sodiščem odprta presoja ustavnosti in odločanje o ustavni pritožbo zaradi izvedenih hišnih preiskav in preiskav elektronskih naprav pri odvetnikih, a za razliko od portugalske ureditve trenutna slovenska ureditev in praksa dajeta manj poudarka sodni kontroli dejanj.