Sveže ideje za pravo v dobi velikega podatkovja (II. del)

Michael Mattioli v članku »Disclosing Big Data« razpravlja o pravicah intelektualne lastnine na podatkovnih zbirkah. Na podlagi izčrpne analize institutov poslovne skrivnosti, patenta in avtorske pravice v luči velikega podatkovja zaključi, da  pravo intelektualne lastnine lastnikov oz. imetnikov baz velikega podatkovja ne spodbuja v zadostni meri k razkritju metod in praks zbiranja in obdelave podatkov, kar onemogoča, da bi se v polni meri izkoristil (ekonomski) potencial velikega podatkovja, hkrati pa lahko bistveno oteži razvoj inovativnosti. Posledično avtor meni, da  so na tem področju potrebni novi pravni pristopi in predlaga sui generis obliko varstva intelektualne lastnine, ki jo poimenuje 'podatkovna pravica' ('dataright'). Ta institut bi bil na voljo prosilcem, ki bi jasno in v popolnosti razkrili opise svojih podatkovnih zbirk in metod za njihovo oblikovanje ter podatke, ustvarjene s temi metodami, pri čemer bi bil opredeljen s tremi značilnostmi, ki so tudi sicer lastne pravicam intelektualne lastnine: 1) predmet pravice, 2) izključna pravica na predmetu in 3) niz pravil, ki zagotavljajo ekskluzivnost.

Alessandro Mantelaro pa v članku »Future of consumer data protection in the E.U.: Re-thinking the “notice and consent” paradigm in the new era of predictive analytics«  analizira uveljavljene koncepte vnaprejšnjega soglasja posameznika za obdelavo njegovih osebnih podatkov in ugotavlja, da ljudje večinoma ne razumejo procesov obdelave velikega podatkovja in tudi ne namenov te obdelave, kar pomeni, da realno ne morejo sprejemati svobodnih in ozaveščenih (informiranih) 'opt-in' odločitev v zvezi s tem.  Avtor zato na področju obdelave velikega podatkovja predlaga sprejem pravil, ki bi temeljila na sistemu poznejšega odstopa ('opt-out'). Hkrati meni, da bi bilo potrebno zmanjšati vlogo posameznika in okrepiti vlogo neodvisnih nadzornih institucij za varstvo osebnih podatkov. Za razliko od posameznikov imajo te institucije namreč zadostno tehnično znanje, da lahko ocenijo tveganja, ki jih prinaša posamezna obdelava podatkov, na voljo pa imajo tudi pravne vzvode za obvladovanje teh tveganj. Poleg tega jim njihov status omogoča, da lahko uravnotežijo različne (kdaj tudi nasprotujoče si) interese različnih subjektov na področju obsežnih projektov zbiranja podatkov in podatkovnega rudarjenja. V zvezi s tem avtor predlaga uzakonitev stroge vsestranske vnaprejšnje ocene tveganj, ki se ne bi nanašala le na obdelavo podatkov, ampak tudi na družbene učnike in etična vprašanja, povezana z uporabo osebnih podatkov, pri čemer bi to oceno tveganj morala opraviti tretja oseba, nadzor pa bi opravljali pristojni organi za varstvo podatkov.