torek, 16. avgust 2016

Tudi DNK sledi so lahko »mobilne«

DNK analiza danes velja za eno najbolj učinkovitih metod za identifikacijo posameznika in s tem  za nepogrešljivo orodje organov odkrivanja in pregona kaznivih dejanj, vendar pa ima tudi ta preiskovalna metoda svoje pomanjkljivosti oziroma prinaša tveganje za obsodbo nedolžnih posameznikov. Poglejmo primer iz ZDA (LINK): konec leta 2012 so brezdomca Lukisa Andersona obtožili umora nekega multimilijonarja, saj so na kraju kaznivega dejanja našli njegove DNK sledi. Vendar pa je imel Anderson neizpodbiten alibi – v času izvršitve kaznivega dejanja je bil zaradi hude alkoholiziranosti (na meji komatoznosti) hospitaliziran in pod stalnim zdravniškim nadzorom. Kako se je njegov DNK torej znašel na kraju kaznivega dejanja? Ugotovljeno je bilo, da po naključju. Zdravniška ekipa, ki je prišla na prizorišče umora, je namreč istega dne, vendar dobre tri ure pred tem, oskrbela tudi napol mrtvega Andersona. Njegov DNK material je očitno ostal na medicinskem osebju, ki ga je nehote »posadilo« na kraju kaznivega dejanja.

Ta primer nazorno kaže, da nobena dokazna metoda ni absolutna oz. 100% in da je tudi rezultat DNK analize le košček v dokaznem mozaiku, na kar morajo biti ustrezno pozorni tako organi odkrivanja in pregona kaznivih dejanj kot tudi sodišče. 

Ni komentarjev:

Objavite komentar