Dostop do podatkov v oblaku s strani organov odkrivanja in pregona kaznivih dejanj

Svet Evrope je v okviru delovne skupine, ki spremlja izvajanje Konvencije o kibernetski kriminaliteti (Cybercrime Convetnion Committee, T-CY) maja 2015 pripravil dokument na temo dostopa do podatkov v oblaku za potrebe kazenskega pravosodja (Discussion Paper:Criminal Justice Access to Data in the Cloud: Challenges, LINK), v katerem so se osredotočili predvsem na vprašanja pristojnosti in mednarodne pravne pomoči. Osrednja odprta vprašanja in izzivi, ki so jih v zvezi s tem identificirali in izpostavili strokovnjaki, so naslednja.

a/ Na področju pristojnosti (jurisdiction):

      - na organe katere države naj bo naslovljena zahteva za podatke s strani napadene države (oz. države oškodovanca), če kraj izvršitve kibernetskega kaznivega dejanja ni jasen, če je upravljavec podatkov skrit za kopico ponudnikov internetnih storitev ali če se podatki gibljejo (v fragmentarni obliki ali v kopijah) med več jurisdikcijami?

- kaj naj bo osnova za določanje sodne pristojnosti. Lokacija ali podatki? Državljanstvo lastnika podatkov? Lokacija lastnika podatkov? Državljanstvo upravljavca podatkov? Lokacija upravljavca podatkov? Domicil ponudnika storitev v oblaku? Domicil podružnice ponudnika storitev v oblaku? Teritorij, kjer ponudnik storitev v oblaku trži svoje storitve? Pravo države, v kateri je lastnik podatkov najel storitev v oblaku? Teritorij, na katerem deluje organ kazenskega pravosodja?

- kaj dejansko pomeni »ponujanje storitev na teritoriju« iz člena 18.1.b Konvencije o kibernetski kriminaliteti?

- ali je res potrebno aktivirati institute mednarodne pravne pomoči, če domače sodišče izda odredbo za prestrezanje komunikacije med dvema osebama na teritoriju domače države, ponudnik storitev pa bo tehnično izvedel prestrezanje na strežniku, lociranem v drugi državi? V kakšnem obsegu bi bila s tem prizadeta suverenost te druge države? V kakšnem obsegu bi bile s tem kršene pravice obdolžencev? Velja enako za zahteve po vsebinskih podatkih?

b/ Na področju mednarodne pravne pomoči (mutual legal assistance):

          - ali je realno pričakovati, da se bo število poslanih, prejetih in obdelanih zahtev za mednarodno pravno pomoč pomnožilo 100-x, 1.000-x ali celo 10.000-x? Ali so države sposobne občutno povečati resurse za učinkovito obdelavo zahtevkov za mednarodno pravno pomoč ne le na ravni centralnih državnih organov, pristojnih za nudenje mednarodne pravne pomoči, ampak tudi na ravni sodišč, tožilstva in policijskih postaj, ki te zahtevke pripravljajo oz. obdelujejo?

- kakšen je razumen čas za pridobitev podatkov iz tuje države? Ali je to mogoče definirati z zavezujočim pravnim aktom?

- ali je možno oz. sprejemljivo oblikovati milejši režim za pridobivanje podatkov o naročnikih (subsrciber data), npr. hitro razkritje?

 - katere dodatne mednarodno-pravno zavezujoče  rešitve bi lahko prišle v poštev za učinkovit dostop organov kazenskega pravosodja do določenih podatkov , ki jih potrebujejo pri posamezni preiskavi, in ki se nahajajo v tuji ali neznani državi oz. jurisdikciji?

Od odgovorov na ta in sorodna vprašanja je in bo bistveno odvisna (z)možnost kazenskega pravosodja, da se konstruktivno in učinkovito odziva tudi v dobi velikih podatkov, v katero smo nekako padli brez posebnega opozorila (in priprave), in ki jo med drugim zaznamujejo nove oblike izvrševanja (tudi sicer starih oz. klasičnih) kaznivih dejanj.

V zvezi s tem je pomembno tudi opozorilo Sveta Evrope, da je v zvezi z masivnim zbiranjem podatkov in s tem povezanimi nadzornimi sistemi treba ustrezno ločevati kazensko pravosodje od nacionalne varnosti. Organi kazenskega pravosodja izvajajo preiskave konkretnih primerov in pridobivajo podatke za uporabo v sodnih postopkih. Kadar takšne preiskave trčijo ob človekove pravice, so predmet varovalk pravne države, vključno s predhodno ali naknadno sodno kotrolo. To je precej drugače od zbiranja masovnih podatkov na zalogo za potrebe nacionalne varnosti. Oz. kot je dejala namestnica generalnega sekretarja Sveta Evrope Gabriella Battaini-Dragoni (LINK): “A big part of the problem is confusion, in the political debate, between covert surveillance by national security services on the one hand, and measures used in criminal investigations – also known as special investigation techniques – on the other. Criminal investigations require access to specified data for specific cases. Bulk interception of data for national security purposes is a very different story, and there are serious concerns regarding democratic oversight of this activity. [...] We need more effective criminal justice; we need stronger safeguards when it comes to surveillance by the security services. What we don’t need is ongoing confusion between the two.”